Zrnat amonijev sulfat (razred jekla)

Primarna uporaba amonijevega sulfata je kot gnojilo za alkalna tla. V tleh se sprosti amonijev ion in tvori majhno količino kisline, ki zniža pH ravnovesje tal, hkrati pa prispeva esencialni dušik za rast rastlin. Glavna pomanjkljivost uporabe amonijevega sulfata je njegova nizka vsebnost dušika v primerjavi z amonijevim nitratom, kar zvišuje stroške prevoza.

Uporablja se tudi kot kmetijski škropilni adjuvans za vodotopne insekticide, herbicide in fungicide. Tam deluje tako, da veže katione železa in kalcija, ki so prisotni tako v vodi kot v rastlinskih celicah. Še posebej je učinkovit kot adjuvans za herbicide 2,4-D (amin), glifosat in glufosinat.

-Laboratorijska uporaba

Obarjanje z amonijevim sulfatom je običajna metoda čiščenja beljakovin z obarjanjem. Ko se ionska moč raztopine poveča, se topnost beljakovin v tej raztopini zmanjša. Amonijev sulfat je zaradi svoje ionske narave izjemno topen v vodi, zato lahko z obarjanjem "izsoli" beljakovine. Zaradi visoke dielektrične konstante vode se disociirani ioni soli, ki so kationski amonij in anionski sulfat, zlahka solvatirajo v hidratacijskih lupinah vodnih molekul. Pomen te snovi pri čiščenju spojin izhaja iz njene sposobnosti, da postane bolj hidrirana v primerjavi z relativno bolj nepolarnimi molekulami, zato se želene nepolarne molekule združijo in izločijo iz raztopine v koncentrirani obliki. Ta metoda se imenuje soljenje in zahteva uporabo visokih koncentracij soli, ki se lahko zanesljivo raztopijo v vodni mešanici. Odstotek uporabljene soli je v primerjavi z največjo koncentracijo soli v mešanici, ki se lahko raztopi. Kot taka, čeprav so za delovanje metode potrebne visoke koncentracije, lahko dodajanje obilice soli, več kot 100 %, tudi prenasiči raztopino, zato kontaminira nepolarno oborino s solno oborino. Visoka koncentracija soli, ki jo lahko dosežemo z dodajanjem ali povečanjem koncentracije amonijevega sulfata v raztopini, omogoča ločevanje beljakovin na podlagi zmanjšanja topnosti beljakovin; to ločitev lahko dosežemo s centrifugiranjem. Obarjanje z amonijevim sulfatom je posledica zmanjšanja topnosti in ne denaturacije beljakovin, zato je oborjene beljakovine mogoče solubilizirati z uporabo standardnih pufrov.[5] Obarjanje z amonijevim sulfatom je priročen in preprost način za frakcioniranje kompleksnih beljakovinskih mešanic.

Pri analizi rešetk kavčuka analiziramo hlapne maščobne kisline z obarjanjem kavčuka s 35 % raztopino amonijevega sulfata, pri čemer nastane bistra tekočina, iz katere se hlapne maščobne kisline regenerirajo z žveplovo kislino in nato destilirajo s paro. Selektivno obarjanje z amonijevim sulfatom, v nasprotju z običajno tehniko obarjanja, ki uporablja ocetno kislino, ne moti določanja hlapnih maščobnih kislin.

-Aditiv za živila

Amonijev sulfat kot aditiv za živila velja za splošno priznanega kot varnega (GRAS) s strani ameriške uprave za hrano in zdravila, v Evropski uniji pa je označen s številko E E517. Uporablja se kot regulator kislosti v moki in kruhu.

-Druge uporabe

Pri obdelavi pitne vode se amonijev sulfat uporablja v kombinaciji s klorom za tvorbo monokloramina za dezinfekcijo.

Amonijev sulfat se uporablja v majhnem obsegu pri pripravi drugih amonijevih soli, zlasti amonijevega persulfata.

Amonijev sulfat je naveden kot sestavina za mnoga cepiva v Združenih državah po Centrih za nadzor bolezni.

Nasičena raztopina amonijevega sulfata v težki vodi (D2O) se uporablja kot zunanji standard v NMR spektroskopiji žvepla (33S) z vrednostjo premika 0 ppm.

Amonijev sulfat je bil uporabljen tudi v sestavkih, ki zavirajo gorenje in delujejo podobno kot diamonijev fosfat. Kot zaviralec gorenja zviša temperaturo zgorevanja materiala, zmanjša največjo stopnjo izgube teže in povzroči povečanje proizvodnje ostankov ali zoglenitev.[14] Njegovo učinkovitost pri zaviranju gorenja je mogoče povečati z mešanjem z amonijevim sulfamatom.[potreben citat] Uporabljali so ga pri gašenju požarov iz zraka.

Amonijev sulfat je bil uporabljen kot konzervans za les, vendar je bila zaradi svoje higroskopske narave ta uporaba v veliki meri opuščena zaradi povezanih težav s korozijo kovinskih sponk, dimenzijsko nestabilnostjo in okvarami zaključka.